V petek in soboto, 20. in 21. julija je PD Slovenj Gradec izvedlo planinsko turo v Dolomite. Tokrat že 25. leto zaporedoma – srebrni jubilej.
Ko smo leta 1989 zaključevali naše šolanje vodnikov, so nam naši voditelji hvalili lepote Dolomitov. Iskal sem podatke in leta 1994 nam je s pomočjo našega vodnika Mihaela Zajec uspela osvojitev Marmolade (3343 m.n.v), najvišjega vrha Dolomitov. Pri vožnji čez slikovite prelaze so me Dolomiti takoj prevzeli. Tako smo naslednje leto začeli z načrtnim osvajanjem Dolomitov najprej po ferratah, čez pet let pa tudi po lažjih turah za manj izkušene planince. Vsako leto smo bili v drugi dolomitski skupini in tako obiskali skoraj vse skupine: Sixtinske Dolomite, grupo Gaisler, grupo Sella, grupo Rosengarten, Latamar, Ritten, Schlern, grupo Pala, seveda Tofane, grupo Shiara, bili smo tudi tri leta v grupi Brenta, prav tako smo bili parkrat na Dolomitih Picolo okoli severnega dela Gardskega jezera, pa tudi v Avstriji na t.i. Lienških Dolomitih. Vsaka tura je bila unikat in ni bila v taki obliki nikoli opisana.
Letos smo se podali na ferrato Micheli Strobl na goro Punta Fiammes (2240 m.n.v) severno od Cortine d’Ampezzo. To ferrato smo doslej preplezali enkrat v letu 1995. Tehnično je zahtevna, precej izpostavljena, zavarovana pa je z jeklenicami, klini in eno malo daljšo lestvijo. Vzpona po ferrati je 520 m skoraj navpično, skupnega vzpona pa 940 m. med vzpenjanjem in na vrhu smo nagrajeni s čudovitim razgledom na Cortino d’Ampezzo pod nami in seveda sosednje gore.
Lahka skupina se je v tem času podala po lepi zelo razgledni poti Sentiero Turista na čudovito gor Monte Pianno (2325 m.n.v) – gora muzej. Tu na planoti na, ki jo po vrhu prehodiš v 15 minutah, je v 1. svetovni vojni izgubilo živlenje več kot 14000 vojakov na obeh straneh. Po vrhu se sprehajaš med strelskimi jarki in rovi ter mnogimi spomeniki in spominskimi obeležji. V koči Bossi, tik pod vrhom, se lahko okrepčaš, na voljo pa je tudi kar precej literature o tej gori. Po ogledu vsega tega smo se spustili do jezera Antorno in naprej do jezera Misurina, kjer smo počakali na avtobus s planinci, ki so bili na ferrati. Spali smo na koči Auronzo.
Drugi dan se je že začel bolj klavrno. Že pred zajtrkom je bilo par močnih nalivov in takoj smo vedeli, da z našem 6-7 urnim spustom v sosednjo dolino proti mestu Sixten ne bo nič. Zato smo na koči naredili krajšo slovesnost ob 25-letnici naših romanj v Dolomite. Na slovesnosti mi je šef koče podaril obsežno knjigo o tem delu Dolomitov in ljudeh, ki so od leta 1874 do leta 2014 zaznamovali življenje na tem koščku raja. Tudi to je znak, da naš prispevek v osvajanju Dolomitov ni mali.
Na povratku smo si ogledali še pokopališče avstrijskih vojakov pod Monte Pianom, kjer je pokopanih tudi 7 Slovencev, šli smo do izvira Drave, seveda pa nismo izpustili že tradicionalne pice v piceriji na italijansko-avstrijski meji.
Tako je zaključeno zelo uspešno obdobje naših pohodov v Dolomite. Verjamem, da bomo v našem društvu prav tako uspešno nadaljevali z osvajanjem Dolomitov še naprej in prav nič neverjetnega ne bi bilo, če bi nekdo čez 25 let nekaj podobnega zapisal ob 50 letnici Dolomitiv – zlatem jubileju, saj planinci tako hočejo. In planinci imajo vedno prav!
Pripravil:
Vanč Hartman
